Martin Heidegger: Grajenje, prebivanje, mišljenje

 

objavljeno v reviji AB, št. 141-142, november 1998, str. 78. Prevedel: Aleš Košar

 

1. Poskušali bomo misliti o prebivanju in grajenju. To mišljenje o grajenju si nikakor ne domišlja, da je našlo kako gradbeno idejo, ali celo, da grajenju postavlja pravila. Ta misleni poskus grajenja sploh ne postavlja iz gradbeništa in tehnike, temveč sledi grajenju nazaj v tisto področje, v katero spada vse (jegliches), kar je.

K prebivanju pridemo, tako se zdi, šele prek grajenja. To, grajenje, ima za cilj prebivanje. Vendar vse zgradbe niso prebivališča. Most in letališko poslopje, stadion in elektrarna, so zgradbe, pa niso prebivališča; železniška postaja in avtocesta, jez in tržnica so zgradbe, a nikakršna prebivališča. Vendarle pa imenovane zgradbe stojijo v področju našega prebivanja. To se razteza preko teh zgradb in vseeno ni omejeno na stanovanje. Voznik tovornjaka je na avtocesti doma, pa tam ne stanuje; delavka je doma v predilnici, a ta ni njeno bivališče; glavni inženir je doma v elektrarni, in ne živi tam. Imenovane zgradbe gostijo človeka. Naseljuje jih, obenem pa v njih ne prebiva, če prebivanje pomeni zgolj to, da imamo bivališče. V današnji stanovanjski stiski nas vse to resda pomiri in razveseli; stanovanjske zgradbe res dajejo zavetje, danes je stanovanja mogoče dobro razvrstiti, zlahka oskrbovati, lahko so draga, zračna, svetla in sončna, po želji, toda – ali prebivališča v sebi že krijejo jamstvo, da se godi prebivanje? Zgradbe, ki sploh niso stanovanja, prebivanje po svoje določa kolikor služijo prebivanju ljudi. Tako bi bilo prebivanje v vsakem primeru namen, zadan vsem zgradbam. Prebivanje in grajenje sta v medsebojni odnosnosti namena in sredstva. Toda kakor dolgo mislimo le tako, jemljemo prebivanje in grajenje za dve ločeni dejavnosti, pri tem pa predstavimo nekaj pravilnega. Vendar si s shemo namen-sredstvo zagradimo bistvene odnose. Grajenje namreč ni le sredstvo in pot k prebivanju, grajenje je samo v sebi že prebivanje. Kdo to pravi? Kdo nam sploh da mero, s katero premerjamo bistvo prebivanja in grajenja? Nagovor glede bistva kake zadeve prihaja k nam iz govorice, spredpostavko, da pazimo na njeno bistvo. Medtem pa okrog Zemlje nebrzdano in obenem spretno hiti govorjenje, pisanje in oddajanje govorjenega. Človek se obnaša, kot da je on tvorec in mojster govorice, medtem ko govorica vendarle ostaja človekova gospodarica. Morda je, pred vsem drugim, preobrnjenje tega razmerja gospodovanja, ki se ga človek gre, to, kar človekovo bistvo žene v nedomačnost (Unheimische). Dobro je, da pazimo na skrbnost govorjenja, toda to prav nič ne pomaga, dokler govorica služi le za sredstvo izraza. Med vsemi nagovori, ki jih mi, ljudje, lahko prinesemo s seboj h govorjenju, je govorica najvišji in povsod prvi.

Kaj torej pomeni graditi?

Staravisokonemška beseda za grajenje, bauen“buan”, pomeni prebivati, wohnen. To pomeni – ostati, zadrževati se. Samolastni pomen glagola graditi, bauen, namreč prebivati, wohnen, se je izgubil. Skrita sled se je obdržala še v besedi “Nachbar”, “sosed”. Sosed je “Nachgebur”, “Nachgebauer”, ta, ki prebiva v bližini. Glagoli buri, büren, beuren, beuron vsi pomenijoprebivanje, prebivališče. Torej nam stara beseda buan seveda ne pove le, da graditi pravzaprav pomeni prebivati, wohnen, ampak nam obenem daje tudi namig, kako moramo misliti prebivanje, ki ga imenuje. Ko je govor o prebivanju, si navadno predstavljamo kako obnašanje, ki ga človek prav tako vrši, poleg mnogih drugih načinov obnašanja. Delamo tu in prebivamo tam. Vendar ne le, da zgolj stanujemo, to bi bila skoraj že nedejavnost, imamo službo, sklepamo posle,potujemo in stanujemo na poti, zdaj tu, zdaj tam. Graditi izvorno pomeni prebivati. Kjer beseda >graditi<, bauen, govori še izvorno, obenem tudi pravi, kako daleč sega bistvo prebivanja. Graditi, bauen, buan, bhu, beo, je namreč naša beseda "bin", "sem", v reklih: ich bin, du bist, sem, si, imperativna oblika bis, sei, bodi. Kaj torej pomeni ich bin, sem? Stara beseda bauen, h kateri spada "bin'', sem, odgovarja: sem, si, "ich bin", "du bist" pomeni: prebivam, prebivaš, ichwohne, du wohnst. Način, kako ti si in jaz sem, način, na katerega mi ljudje na zemlji smo, jeBuan, prebivanje, das Wohnen. Biti človek pomeni – biti na zemlji kot smrtnik, kar pomeni -prebivati. Stara beseda graditi, ki pravi, da človek je, kolikor prebiva, ta beseda bauen paobenem tudi pomeni gojiti in negovati, namreč – obdelovati njivo, Acker bauen, gojiti trto, Reber bauen. Tako grajenje varuje, namreč rast, ki sama po sebi poraja svoje sadeže. Grajenje v smislu gojenja in negovanja ni proizvajanje. Nasprotno pa gradnja ladje in gradnja templja svoje delo proizvedeta na določen način. Tu je grajenje drugače od negovanja vzpostavljanje. Oba načina grajenja - grajenje kot negovanje, latinsko colerecultura, in grajenje kot vzpostavljanje zgradb,aedificare - sta vsebovana v samolastnem grajenju, prebivanju. Grajenje kot prebivanje, tj. biti na zemlji, ostaja za vsakdanje izkustvo človeka to, kar govorica tako lepo pove, "Gewohnte", "prebito", oz. - to običajno. Zato se prebivanje mnogovrstnim načinom, v katerih se izvršuje, dejavnostim negovanja in vzpostavljanja, umika. Te dejavnosti pa posledično zahtevajo ime grajenje in s tem zadevo grajenja zgolj zase. Samolastni smisel grajenja, namreč prebivanje, zaide v pozabo.  Najprej je videti, kot da gre pri tem dogodku le za proces znotraj premene pomena golih besed. V resnici pa se v tem skriva nekaj odločilnejšega, namreč - prebivanje, das Wohnen, ni več izkušano kot bit, das Seinčloveka; prebivanje konec koncev nikjer ni mišljeno kot temeljna poteza človekobiti.  Da govorica samolastni pomen besede graditi, bauen, prebivanje,Wohnen, takoj vzame nazaj, priča izvornost teh pomenov; kajti pri bistvenih besedah govorice njihovo samolastno upovedano zlahka pade v pozabo – v korist osprednje menjenega. Človek je skrivnost tega procesa komaj premislil. Govorica človeku odtegne svoje preprosto in visoko govorjenje. Toda s tem njen začetni nagovor ne onemi, le umolkne. Človek pa kajpada spregleda, da mora ta molk upoštevati. Če pa vendarle slišimo, kaj govorica pravi v besedi graditi, bauen, potem zaznamo troje:

1. Grajenje je pravzaprav prebivanje.

2. Prebivanje je način, kako smrtniki na zemlji so.

3· Grajenje kot prebivanje se razgrne v grajenje, ki neguje, namreč rast - in v grajenje, ki postavlja zgradbe.

 Če to troje premislimo, potem zaznamo namig in si zapomnimo: kaj je grajenje zgradb v svojem bistvu, tega ne moremo niti zadovoljivo vprašati, nikakor pa ne zadevi ustrezno odločiti, dokler ne mislimo na to, da je vsako grajenje v sebi prebivanje. Ne prebivamo, ker smo gradili, temvet gradimo in smo gradili, kolikor prebivamo, tj. smo kot prebivajoči. Toda v tem je bistvoprebivanja? Poslušajmo še enkrat nagovor govorice: starosaško "wuon", gotsko "wunian" pomenita prav tako kot stara beseda bauen ostajanje, zadrževanje-sebe. Toda gotsko "wunian" razločneje pove, kako je to ostajanje izkušeno. Wunian pomeni biti pomirjen, umirjen, ostajati v miru. Beseda Friede meni prosto, das Freie, das Frye, in fry pomeni: biti obvarovan pred škodo in ogroženostjo, obvarovan - pred … , tj. prizanešen. Sproščati pravzaprav pomeni prizanašati. Prizanašanje ni le v tem, da prizanešenemu nič ne storimo. Samolastno prizanašanje je nekajpozitivnega in se godi takrat, ko nekaj že vnaprej puščamo v njegovem bistvu, če ga lastnostno rešimo nazaj v njegovo bistvo, ga ustrezno besedi freien ogradimo (einfrieden). Prebivati, umiriti se pravi - ostati omejen v prosto, tj. v tisto prosto, ki vsakemu prizanaša v njegovem bistvu.Temeljna poteza prebivanja je tako prizanašanje. Preveva prebivanje v njegovi celotni širjavi. Ta se nam pokaže takoj, ko pomislimo na to, da človekobit temelji v prebivanju, in sicer v smislu zadrževanja smrtnikov na zemlji.  Vendar "na zemlji" že pomeni "pod nebom". Oba skupaj pa mislita "ostajanje pred bogovi" in vključujeta "pripadnost sožitju ljudi". Iz izvorne enotnosti si enostno (in eins) sopripadajo štirje - zemlja in nebo, bogovi in smrtniki. Zemlja je služeč nesoča, cvetoč zoreča, razstrta v kamenje in vode, vzhajajoča v rastline in živali. Ko rečemo zemlja, z njo mislimo že druge tri, vendar ne premišljamo ubranosti (Einfalt) štirih. Nebo je vzbočeni hod sonca, menjavajoči se tek meseca, tavajoči sij zvezd, letni časi in njihovi obrati, svetloba in somrak dneva, tema in jasnost noči, gostoljubnost in negostoljubnost vremena, poti oblakov in modrujoča globina etra. Ko rečemo nebo, potem z njim mislimo tudi druge tri, vendar ne premišljamo ubranosti štirih. Bogovi (die Göttlichen) so namigujoči sli boštva. Iz svetegs vladanja le-the se v svojo pričujočnost pokaže bog (der Gott) ali se odtegne v svojo zastrtost. Čeimenujemo bogove [die Gottlichen), potem že so-mislimo tudi druge tri, toda ne premišljamo ubranosti štirih. Ljudje so smrtniki. Imenujejo se smrtniki, ker lahko umro. Umreti se pravi zmoći smrt kot smrt. Le človek umira, in to neprestano, kakor dolgo ostaja na zemlji, pod nebom, pred bogovi (vor den Gottlichen). Ko imenujemo smrtnike, te mislimo tudi druge tri, vendar ne premišljamo ubranosti štirih. To ubranost imenujemo četverje. Smrtniki so v četverju, s tem ko prebivajo. Temeljna poteza prebivanja pa je prizanašanje. Smrtniki prebivajo tako, da rešijo (schonen) četverje v njegovo bistvo. Sledeč temu je prebivajoče prizanašanje četvorno. Smrtniki prebivajo, kolikor rešujejo zemljo · besedo retten, rešiti, jemljemo v starejšem smislu, ki ga je poznal še Lessing. Rešitev nas ne iztrga kaki nevarnosti, rešiti pravzaprav pomeni - nekaj spustiti v njegovo bistvo. Reševati zemljo je več kot zgolj izrabljati ali celo utrujati jo. Reševanje zemlje zemlje ne obvladuje (meistert) in si je ne podvrže. Od tod je le korak do brezmejenega izkoriščanja. Smrtniki prebivajo, kolikor sprejmejo nebo kot nebo. Soncu in luni dopuščajo njuno pot, zvezdam njihov tir, letnim tasom njihov blagor in težave. noči ne delajo za dan in dneva ne za drveči nemir. Smrtniki prebivajo, kolikor pričakujejo bogove kot bogove. Upajoč jim prinašajo naproti –(entgegenhalten) nenadejano. Čakajo na namige njihovega prihoda in ne spregledajo znamenj njihovih hib. Ne delajo si svojih bogov (der Gotter) in se ne udinjajo malikom. Še v nesreči čakajo na odtegnjeni blagor. Smrtniki prebivajo, kolikor svoje lastno bistvo, namreč da zmorejo smrt kot smrt, privajajo v rabo tega zmorenja, tako da je smrt dobra. Privajati smrtnike v bistvo smrti nikakor ne pomeni postavljati smrti za cilj kot prazni nič; to tudi ne pomeni, da najprebivanje omračimo s slepim bolčanjem v konec. V reševanju zemlje, v sprejemanju neba, v pričakovanju bogov, v privajanju smrtnikov skupaj (Geleiten) se dogodeva prebivanje kotčetvomo prizanašanje četverju. Prizanašati se pravi - varovati četverje v njegovem bistvu. Kar vzamemo v varstvo, moramo skriti. Kje pa prebivanje ohranja, ko prizanaša četverju, njegovo bistvo? Kako izpolnjujejo smrtniki prebivanje kot to prizanašanje? Smrtniki tega nikdar ne zmorejo, če bi bilo prebivanje le zadrževanje na zemlji, pod nebom, pred bogovi, s smrtniki. Prebivanje je, nasprotno, vedno že zadrževanje pri stvareh. Prebivanje kot prizanašanje ohranjačetverje v tem, pri čemer se smrtniki zadržujejo - v stvareh. Zadrževanje pri stvareh imenovanemu četverju prizanašanja ni navešeno kot nekaj petega, nasprotno – zadrževanje pri stvareh je edini način, kako se četvomo zadrževanje v četverju vsakokrat enotno izpolni. Prebivanje prizanaša četverju, tako da njegovo bistvo prinaša v stvari. Toda same stvari skrivajočetverje le takrat, ko so same kot stvari puščene v svojem bistvu. Kako se to godi? Tako da smrtniki rastoče stvari gojijo in negujejo, da stvari, ki ne rastejo, hote vzpostavljajo. Negovanje in vzpostavljanje je grajenje v ožjem smislu. Prebivanje je, kolikor v stvari hrani četverje, kot tako hranjenje grajenje. Tako smo prišli na pot drugega vprašanja:

 2.

Kdaj grajenje spada v prebivanje? Odgovor na to vprašanje nam pojasni, kaj grajenje, mišljeno iz bistva prebivanja, pravzaprav je. Omejujemo se na grajenje v smislu vzpostavljanja stvari in sprašujemo: kaj je grajena stvar? Primer za naše razmišljanje naj bo most. Most se "lahno in silno" požene prek toka. Ne povezuje že navzočih bregov. V prehodu mostu bregova šele izstopita kot bregova. Most jima dopusti, da lastnostno ležita drug nasproti drugemu. Ena stran je z mostom ločena od druge. Bregova se tudi ne vlečeta kot brezbrižna pasova tkopnega vzdolž toka. Most z bregovoma vsakokrat privede k toku eno in drugo širjavo nazaj, vzvratno razširjajoče se obrežne pokrajine. Most privede tok in bregova in deželo v medsebojno sosestvo. Most zbirazemljo kot pokrajino okoli toka. Tako ga ta združi (geleitet) z lokami. Stebri mostu nosijo, počivajoči v rečnem koritu, zamah obokov, ki vodam toka puščajo njihovo pot.  Bodisi da vode mirno in veselo potujejo dalje bodisi da povodnji neba ob nevihti, ali ko se topi sneg, v trgajočih valovih butajo ob stebraste oboke, most pa je pripravljen na nevihte neba in njihovo nestalno bistvo. Tudi tam, kjer most prekriva tok, s tem njegov tok podrži nebu, ga za nekaj trenutkov vzame v vrata oboka in ga nato spet izpusti.  Most pušča toku njegovo pot in obenem jamči smrtnikom njihovo pot, da gredo in vozijo s kopnega na kopno. Mostovi privajajo skupaj na mnogo načinov. Mestni most vodi in okrožja gradu na stolnični trg, rečni most pred podeželskim mestom spravlja vozove in vprege k okoliškim vasem. Stari kamniti most, nevpadljivi prehod čez potok, podaja žetvenemu vozu njegovo pot s travnika v vas, nosi vožnjo lesa s poljske poti na deželno cesto. Most avtoceste je vpet v mrežo linij in karseda hitrega prometa med mesti. Vedno in vsakič drugače most privaja skupaj obotavljajoče se, sem in tja hlastne človekove poti, da ljudje pridejo na drugi breg in nazadnje, kot smrtniki, na drugo stran. Most se zdaj z visokimi, zdaj z nizkimi oboki zavihti čez reko in sotesko; smrtniki to, kar se v mostni poti zavihti preko,čez, bodisi opazijo ali pozabijo, da- vedno na poti k poslednjemu mostu – pravzaprav stremijo k temu, da bi presopili njegovo običajnost in nesrečo, da bi sebe privedli v blaženost božanskega. Most kot čez-vihteči-se-prehod zbere pred bogove, bodisi na njihovo prisostvovanje izrecno premišljamo in je jim, vsem na očem, zahvaljujemo, na primer s figuro mostnega svetnika, bodisi da se od njega ogradimo ali ga celo odrinemo. Most na svoj način pri sebi zbere zemljo in nebo, bogove in smrtnike. Zbiranje se po neki stari besedi naše govorice imenuje “thingMost je – in sicer kot označeno zbranje četverja - neka stvar, ein Ding. Seveda menimo, da je most sprva in pravzaprav zgolj most. Kasneje in ob priliki lahko izraža še marsikaj. Tak izraz potem postane še simbol, na primer za vse to, kar smo imenovali prej. Toda most nikoli ni, če je pravi most, najprej goli most in nato še simbol. Most prav tako ni že vnaprej le simbol v tem smislu, da izraža kaj, kar, strogo vzeto, k njemu ne spada. Če most jemljemo strogo, se nikoli ne kaže kot izraz. Most je neka stvar, ein Ding, zgolj to. Zgolj? Kot stvar zbira četverje. Naše mišljenje je že od davna navajeno preskopo zastaviti bistvo stvari. Posledica tega v poteku zahodnega mišljenja je bila, da so stvar predstavljali kot neznani X, sprijet z zaznavnimi lastnostmi. Gledano iz tega, se nam seveda prikaže vse, kar še spada k zbirajotemu bistvu te stvari, kot vanjo kasneje interpretirani dodatek. Nasprotno pa most nikoli ne bi bil most, če ne bi bil stvar, Ding. Seveda je most stvar lastne vrste; Četverje namreč zbira tako, da mu umešča neko mesto. Toda le nekaj takega, kar je samo kraj, lahko uprostori mesto. Kraj ni navzoč že pred mostom. Sicer je, preden most stoji, vzdolž toka mnogo mest (Stelle), ki jih je mogoče zasesti. Eno od njih se izkaže za kraj, in sicer zaradi mostu. Tako se most ne vzpostavi na nekem kraju, temveč iz samega mostu šele nastane neki kraj. Most je stvar, Ding, zbira četverje. zbira pa tako, da četverju umešča neko mesto. S tega mesta se določajo trgi in poti, s katerimi je uprostorjen prostor. Reči, ki so kraji te vrste, vsakokrat šele umeščajo prostore. Kaj imenuje beseda "Raum", prostor, pove njen stari pomen. Raum, Rum, pomeni osvobojeni kraj (Platz) za naselbino in tabor. Prostor je nekaj uprostorjenega, svobodno danega v mejo, grško péras. Meja ni nekaj, pri čemer nekaj preneha, temveč je, kot so spoznali Grki, meja tisto, od česar nekaj pričenja svoje bistvovanje. Zato je der Begriff, pojem, horismós, tj. meja. Prostor je bistveno to uprostorjeno, spuščeno v svojo mejo. Uprostorjeno je vsakokrat umeščeno in tako usklajeno, tj. zbrano prek nekega mesta, tj. reči take vrste, kot je most. Potemtakem prostori sprejemajo svoje bistvo iz krajev in ne iz >prostora<.Stvari, ki kot kraji umeščajo neko mesto (Stätte), bomo zdaj, segajoč naprej, imenovali zgradbe. Tako se imenujejo zato, ker so privedene na plano (hervorgebracht) z vzpostavljajočim grajenjem. Kakšne vrste pa mora biti to privajanje na plano, namreč grajenje, zvemo šele, če smože pred tem premislili bistvo tistih stvari, ki iz sebe za svojo proizvodnjo zahtevajo grajenje kot privajanje na plano. Te stvari so kraji, ki četverju umeščajo mesto, njegovo mesto pa vedno uprostorja nek prostor. V bistvu teh stvari kot mest tiči odnos kraja in prostora, pa tudi odnos kraja do človeka, ki se pri njem zadržuje. Zato bomo zdaj poskušali bistvo teh stvari, ki jih imenujemo zgradbe, pojasniti s tem, da bomo na kratko premislili tole:

Prvič, v kakšnem odnosu sta kraj in prostor?

Drugič, kakšno je razmerje človeka in prostora?

Most je neki kraj. Kot taka stvar umešča prostor, v katerega so spuščeni zemlja in nebo, bogovi in smrtniki. Prostor, ki ga umešča most, vsebuje celo vrsto stojišč (Piatze), različno blizu oz. dalečdo mostu. Ta stojišča pa je zdaj mogoče zastaviti kot gole točke (Stelle), med katerimi jeizmerljiva razdalja; razdalja, grško städion, je vedno uprostorjena, in sicer prek golih točk. To, kar uprostorjajo točke, je prostor posebne vrste. Kot razdalja, kot stadion, je to, kar nam ista beseda pove latinsko, "spatium", medprostorje. Tako lahko bližina in dalja med ljudmi in stvarmi postaneta goli razdalji, oddaljenosti medprostorja. V prostoru, ki je predstavljen le kotspatium, se most prikaže kot goli >nekaj< na neki točki, to točko pa lahko vsak čas zasede karkoli drugega ali pa gola markacija. To še ni dovolj, iz prostora kot medprostorja je mogoče povzdigniti zgolj razprostiranja, v višino, širino, globino. To tako izvlečeno, latinsko abstractum, predstavljamo kot čisto mnogovrstnost treh dimenzij. Kar ta mnogovrstnost uprostorja, ni večdoločeno prek razdalj, ni več spatium, temveč le še extensio - razsežnost. Prostor kot extensio je mogoče izvleči še enkrat. kot analitično-algebrske relacije. Kar te uprostorjajo, je možnost čisto matematične konstrukcije mnogovrstnosti s poljubno mnogimi dimenzijami. To matematitno uprostorjenost lahko imenujemo >prostor<. Toda "ta" prostor v tem smislu ne vsebuje nobenih prostorov in mest. V njem nikdar ne najdemo krajev, tj. stvari take vrste, kot je most. Nasprotno pa v prostorih, ki so uprostorjeni z mesti, venomer tiči prostor kot medprostorje in v tem spet prostor kot tista razsežnost. Spatium in extensio venomer dajeta možnost, da premerimo stvari in to, kar stvari uprostorjajo, po razdaljah, daljicah, smereh in te mere preračunavamo. Nikakor pa niso števila-mere in njihove razsežnosti le zato, ker jih lahko splošno uporabljamo na vsem razsežnem, tudi že temelj za bistvo prostorov in krajev, ki jih je mogoče premeriti s pomočjo matematičnega. Koliko je bila medtem moderna fizika sama, prek same zadeve, prisiljena prostorski medij kozmičnega prostora predstaviti kot enotnost polja, ki je določeno prek telesa kot dinamičnega centra, tega tu ne moremo obravnavati. Prostori, ki jih premerjamo vsak dan, uprostorjajo kraje; njihovo bistvo temelji v stvareh take vrste, kot so zgradbe. Če smo pozorni na te odnosnosti med krajem in prostori, med prostori in prostorom, potem dobimo oporo za premislek človeka in prostora. Če govorimo o človeku in prostoru, potem se to sliši tako, kot da bi človek stal na eni in prostor na drugi strani. Toda prostor za človeka ni kak naslovljenec (Gegenüber). Tudi ni zunanji predmet in tudi ne notranji doživljaj. Niso ljudje in poleg tega šeprostor. Ko rečem "človek" in s to besedo mislim na tistega, ki je na človeški način, se pravi da prebiva, potem imenujem z imenom "človek" še zadrževanje v četverju, pri stvareh. Tudi takrat, ko se obnašamo do stvari, ki niso v dosegljivi bližini, se zadržujemo pri samih stvareh. Oddaljenih stvari si - kot učijo v šoli - ne predstavljamo zgolj notranje, tako da v naši notranjosti in glavi kot nadomestek zanje potekajo le njihove predstave. Če zdaj vsi - čisto vsi tukaj - mislimo na stari most v Heidelbergu, potem mišljenje k temu kraju ni zgolj doživljaj v tu navzočih osebah, temveč spada k bistvu našega mišljenja na imenovani most, da to mišljenje v sebi premostioddaljenost od tega kraja.  Od >tod< smo pri mostu >tam<, ne pa pri vsebini predstave v naši zavesti. Mi >tu< smo lahko tistemu mostu in temu, kar uprostorja, mnogo bliže kot kdo, ki ga vsak dan uporablja kot brezbrižen prehod čez reko. Prostori in z njimi "ta" prostor so stalno že uprostorjeni za zadrževanje smrtnikov. Prostori se odpro s tem, da jih sprostimo v prebivanječloveka. Smrtniki so, to pove: prebivajoč prestopajo prostore zaradi svojega zadrževanja pri stvareh in krajih. ln le zato, ker smrtniki ustrezajoč svojemu bistvu premoščajo prostore, lahko prostore prehodijo. Pri hoji se stanju ne odpovemo. Pri hoji skozi prostore bržkone stalno hodimo tako, da jih pri tem prestavljamo, s tem ko se neprestano zadržujemo pri bližnjih in daljnih krajih in stvareh. Ko grem k izhodu dvorane, sem že tam in tja sploh ne bi mogel iti, če ne bi bil tako, da sem >tam<. >Tu< nikdar nisem le kot to izolirano telo, temveič sem >tam<, tj. že prestopim prostor in ga le tako lahko prehodim. Tudi takrat, ko smrtniki "gredo vase", ne zapustijo pripadnosti četverju. Tudi ko -kot pravimo- mislimo na sebe, pridemo nase v sestopu od stvari, ne da bi zadrževanje pri stvareh kdaj opustili. Celo izguba odnosa od stvari, ki nastopi v depresivnih stanjih, sploh ne bi bila mogoča, če tudi to stanje ne bi ostalo to, kar kot cloveško (stanje) je, namreč zadrževanje pri stvareh. Le če to zadrževanje človekobit že določa, nas stvari, pri katerih smo, lahko tudi ne nagovorijo, nas ne zadevajo večOdnos človeka do krajev in prek krajev do prostorov počiva v prebivanju. Razmerje človeka in prostora ni nič drugega kot bistveno premišljeno prebivanje. Ko na način, ki smo ga poskusili, premišljamo odnosnost med mestom in prostorom pa tudi razmerje človeka in prostora, zasije bistvo stvari, ki so kraji in ki jih imenujemo zgradbe.

 Most je stvar take vrste. Kraj sprosti ubranost zemlje in neba, bogov in smrtnikov v mesto, s tem ko mesta ureja v prostore. Kraj uprostori četverje v dvojnem smisluKraj četverje dopušča in kraj četverje upostavi. Oboje, namreč uprostorjanje kot dopuščanje in uprostorjanje kotupostavljanje spadata skupaj. Kot dvojno uprostorjanje je kraj varstvo (Hut) četverja, ali kot pravi ista beseda - ein Huis, ein Haus, hiša. Stvari, ki so kraji take vrste, nastanijo (behausen) zadrževanje človeka. Stvari take vrste so nastanjenja, ni pa nujno, da so prebivališča v ožjem smislu. Pro-izvajanje (Hervorbringen) takih stvari je grajenje. Njegovo bistvo temelji v tem, da odgovarja vrsti teh stvari - so kraji, ki umeščajo prostore. Zato je grajenje, ker vzpostavi kraje, snovanje in usklajevanje prostorov. Ker grajenje pro-izvaja kraje, nastopi z uskladitvijo njihovih prostorov nujno tudi prostor kot spatium in kot extensio v stvarnostni sklad zgradb. Toda grajenje ''tega" prostora nikdar ne oblikuje. Ne posredno ne neposredno. Vseeno je grajenje, ker pro-izvede stvari kot kraje, bistvu prostorov in bistvenemu poreklu "takega" prostora bliže kot vsa geometrija in matematika. Grajenje vzpostavi kraje, ki četverju uprostorjajo neko torišče (Stätte). Iz ubranosti, v kateri zemlja in nebo, bogovi in smrtniki pripadajo drug drugemu, grajenje sprejme napotilo za ustanavljanje (errichten) krajev. Grajenje iz četverja prevzeme mere za vse premerjanje in vsako izmero prostorov, ki so vsakokorat uprostorjeni z osnovanimi kraji. Zgradbe obvarujejo četverje. So stvari, ki na svoj način četverju prizanašajo. Prizanašati četverju, reševati zemljo, sprejemati nebo, pričakovati bogove, privajati smrtnike skupaj, to četvorno prizanašanje je ubrano bistvo prebivanja. Tako prave zgradbe izoblikujejo prebivanje v njegovo bistvo in to bistvo nastanijo. Grajenje, ki smo ga označili tako, je odlikovano dopuščanje prebivanja. Če to dejansko je, potem je grajenje že odgovorilo nagovoru četverja. V tem odgovarjanju temelji vse načrtovanje, ki osnutkom razpira ustrezna okrožja risb. (Risse). Ko poskušamo bistvo vzpostavljajočega grajenja misliti iz dopuščanja prebivanja, razločneje Izkusimo, v čem temelji tisto pro-izvajanje, ki se izvršuje kot grajenje. Običajno imamoproizvajanje za dejavnost, njene dosežke za rezultat, katerega posledica je dokončana zgradba. Proizvajanje lahko predstav1mo tako: zajeli smo nekaj pravega, a nikoli nismo zadeli njegovega bistva, ki je pro-izvajanje, ki prinaša. Grajenje privede namreč četverje sem, v nekostvar, in privaja stvar kot kraj v že prisotno, ki je šele prek tega kraja zdaj uprostorjeno. Proizvajanje se grško pravi tíkto. H korenu tec tega glagola spada beseda téchne, tehnika. Ta za Grke ne pomeni ne umetnosti ne obrti, temveč - to ali ono dopuščati, da se tako ali drugače prikaže v prisotno. Grki mislijo téchne, pro-izvajanje, iz dopuščanja prikazovanja. Téchne, ki jo je treba misliti tako, se že od davna skriva v tektonskosti arhitekture. Od nedavna pa se skriva, še odločilneje, v tehničnosti tehnike pogonskih strojev. Toda bistva gradečega pro-izvajanja se ne da zadovoljivo misliti ne iz stavbarstva ne iz gradbeništva, pa tudi iz spoja obeh ne. Gradeče proizvajanje ne bi bilo določeno ustrezno niti takratče bi ga hoteli misliti v smislu izvorno grške téchne, zgolj kot dopuščanje prikazovanja, ki privede pro-izvajanje kot prisotno vže prisotnem. Bistvo grajenja je dopuščanje prebivanja. Izvrševanje bistva grajenja je vzpostavljanje krajev prek usklajevanja njihovih prostorov. Le če zmoremo prebivanjelahko gradimo. Pomislimo za trenutek na schwarzwaldsko domačijo. Pred dvema stoletjema jo je zgradilo kmečko prebivanje. Tu je ukoreninjenost (lnstängigkeit) zmorenja zemljo in nebo, bogove in smrtnike ubrano (einfaltig) sprostila v stvari, uredila hišo. Domačijo je v južni smeri postavila na pobočje, zaščiteno pred vetrom, med košenice, v bližino izvira. Dala ji je široko, s skodlami prekrilo streho, ki v prikladnem nagibu nosi breme snega in, ker sega globoko, varuje sobe pred viharji v dolgih zimskih nočeh. Ni pozabila bogkovega kota, zadaj za skupno mizo, v sobe je uprostorila posvečene prostore za otroško posteljo in drevo mrtvih, Totenbaum, tako se tu imenuje krsta, in tako različnim obdobjem življenja pod eno streho vnaprej začrtalaizoblikovanost njihovih poti skozi čas. Ročno delo, ki je sámo izšlo iz prebivanja, ki sámo še rabi svoje priprave in ogrodja kot stvari, je zgradilo domačijo. Le če zmoremo prebivanje, znamo graditi. Opozorilo na schwarzwaldsko domačijo nikakor ne misli, da bi se morali in da bi se lahko vrnili h gradnji teh domačij, temveč na bivšem prebivanju ponazarja, kako je to zmoglo graditi. Prebivanje je temeljna poteza biti. Po njeni meri smrtniki so. Morda se bo prek tega poskusa, da bi prebivanju in grajenju sledili z mišljenjem, zjasnilo, da grajenje spada v prebivanje in kako od njega sprejme svoje bistvo. Dovolj bi bilo, če bi prebivanje in grajenje postala vprašljiva in tako ostala vredna mišljenjaDa mišljenje samo v istem smislu kot grajenje, le na drug način, spada v prebivanje, izpričuje miselna pot, ki smo jo tu poskusili. Grajenje in mišljenje sta vsakokrat, vsako na svoj način, prebivanju neizogibna. Oba pa sta prebivanju tudi nedopustna, dokler ločena zganjata vsak svoje, namesto da bi drug drugega poslušala. To zmoreta, kadar oba, grajenje in mišljenje, pripadata prebivanju, ostajata v svojih mejah in vesta, da tako eno kot drugo prihajata iz delavnice dolge izkušnje in neprekinjene vaje. Poskušali smo z mišljenjem slediti bistvu prebivanja. Naslednji korak na tej poti bi bilo vprašanje: kako je s prebivanjem v našem pomenljivem času? Povsod se govori, ne brez razloga, o stanovanjski stiski. Ne da >se< le govori, tudi poprime >se<. Stisko poskušajo odpraviti s pripravljanjem, spodbujanjem grajenja stanovanj, natrtovanjem celotnega gradbeništva. Kakor koli že trdo in grenko, ovirajotč in ogrožajoče je primanjkovanje stanovanj, samolastna nuja prebivanja ni to, da manjka stanovanj. Samolastna nuja prebivanja je tudi starejša kot svetovni vojni in uničenje , starejša je od naraščanja prebivalstva na Zemlji, od položaja industrijskega delavca. Samolastna nuja prebivanja temelji v tem, da smrtniki vedno znova šele morajo iskati bistvo prebivanja, da se prebivanja šele morajo naučiti. A kako, če je brezdomovinskost človeka v tem, da človek samolastne nuje prebivanja sploh še ne premišlja kot nuje? Ko človek premislibrezdomovinskost, ni ta nikakršna revščina več- Pravilno premišljena in dobro zadržana je edini nagovor, ki smrtnike kliče v prebivanje. Kako drugače naj bi smrtniki odgovarjali temu nagovoru kakor to, ta po svoje iz sebe poskušajo privesti prebivanje v polnoto svojega bistva? To bodo storili, ko bodo gradili iz prebivanja in mislili na prebivanje.

 

Prevedel: Aleš Košar