Edo Ravnikar jr. in Majda Kregar: Pravo ozadnje našega okolja, 1973

 

objavljeno v reviji Sinteza, št. 26,27, 1973, str.41-50

 

To naj bi bil pravzaprav članek o vizualni podobi Ljubljane in o možnostih razvoja v prihodnosti. Kljub resnemu premišljevanju pa iz tega, kar o stvari na splošno vemo, ne moremo iztisniti drugega kot misel, da so problemi, povezani z našim okoljem, precej bolj kompleksni kot tisti, ki bi jih lahko reševali urbanisti, »če bi bili boljši,« in da spodbujanje k pameti pri sebi in pri javnosti ni tisti mehanizem, ki bi lahko kaj od te urbanistične nesnage spravil v red.

Ta članek je kvečjemu lahko ocena situacije, zbrana in obrazložena ideja, kolikor se to v takem okviru more narediti. Zanima lahko samo nekoga, ki hoče svoj položaj videti v pravi luči, gotovo pa bo šla na živce vsem, ki se radi zibljejo v iluziji, da so z besedo, dejanjem ali kar s svojo pričujočnostjo tvorci nekakšnega okolja, ki ga človek s preprosto zdravo pametjo danes ne more nikjer zaslediti. Namen članka je med drugim pokazati, kam gre denar, da ga potem ni za arhitekturo, za kvaliteto okolja (in za bolnišnice in vrtce), in kako se da s sklicevanjem na »gledanje skozi dinar«, ki naj bi bilo v našem interesu, kanalizirati za potrebe porabniške strukture, ki je najbolj neimaginativni, najbolj nekulturni in najbolj primitivistični način »napredka«, kar ga je človeštvo kdaj poznalo.

Po čudnem spletu okoliščin smo se v polpretekli dobi znašli kot narod z arhitekturno tradicijo, ki je bila v evropskem merilu na visoki ravni. Vendar, kot kaže, ta tradicija ni prišla iz nas samih, to se vidi po tem, s kako lahkoto smo jo pripravljeni zavreči, kot nekdo, ki je pripravljen pognati, kar je podedoval, ker se ne zaveda, kako težko je nekaj ustvariti.

Zanimivo je, kako se v našem dnevnem časopisju in delu javnega mnenja že leta in leta vleče gonja proti arhitektom in arhitekturi, ki dobiva tako slab prizvok, da postaja ime arhitekt že skoraj psovka. Družba, ki nima ne instrumentov selekcije (spontanih, ne administrativno birokratskih) dobre arhitekture, ki bi izvirali iz določene kulturne stopnje, ne kriterijev, seveda brez posebnih pomislekov sprejme ideje o norih arhitektih, postavljavcih spomenikov in megalomanih, vsakič, kadar kdo poskusi nekaj, kar je malo drugačno od banalne vsakdanjosti. Tako je vedno več arhitektov ki so pripravljeni zato, da lahko sploh kaj naredijo, suženjsko sprejeti še tako prazne norme, s tem pa seveda njihova vloga arhitekta preneha obstajati.

Vsi mislimo, da vemo, kaj je arhitektura v resnici pa še nikoli v zgodovini ni kakšna družba bila tako odtujena od tega pojma kot je naša. Lepa zgradba je mogoče eden od največjih dosežkov civilizacije in človekove misli, kadar se kje pojavi, urbanizacija okolja je gotovo najlepša možnost, ki jo človek ima, da lahko izrazi svoje kreativne ambicije. Kakšne so etične osnove družbe, ki te možnosti ignorira, jih zasmehuje, ali pa proizvaja bedne nadomestke, ki jim pravi urbanizacija?

V zvezi s tem lahko rečemo samo, da norčevanje in odrivanje arhitekture ni dokaz zdrave pameti ali ekonomska nujnost, temveč je zavračanje nečesa pozitivnega in lepega s pozicije materialističnih vrednot , ki se porajajo v glavi naroda, ko je pravkar okusil začetke blaginje.

Nesmiselno je govoriti, kaj naj bi družba naredila za arhitekturo zato, da bi »imela arhitekturo«. Družba se danes očitno odloča za okolje brez arhitekture, oziroma za »arhitekturo« pod pogoji, ki so z bistvom arhitekture v nasprotju. Arhitekti in urbanisti se delajo, da tega ne vidijo, vendar morajo zato imeti čedalje tršo kožo, arhitektura pa kot oblikovanje okolja in želja po okolju je med prioritetami današnje družbe nekje pri dnu.

Na vse načine se vprašujemo po vzrokih klavrnega stanja današnjega okolja, ki ga polagoma dobivamo in sprejemamo v vedno večjih količinah, vendar ne bomo prav nič pametni, če problema ne pogledamo drugače, kot smo tega vajeni, in se postavimo na določeno stališče. Najbrž bo kar držalo, da je pri današnjem sistemu vrednot, ki vlada v svetu, arhitektura preprosto nemogoča. Nemogoča je tudi v razmerju sil, ki ta svet danes obvladajo. 

Lahko poskusimo na kratko pojasniti to hipotezo in ob nekaj zgledih pokazati to, kar tegobe sodobne arhitekture in urbanizma zelo dobro razlaga:

Skoraj vse gospodarske strukture v svetu danes slonijo na dokončno opredeljenem sistemu vrednot, ki poganja in usmerja družbo; navadno ga sprejemamo brez pridržkov kot samoumevnega. To je 200 ali 300 let star sistem merjenja vsega z materialnimi merili, pojem »napredka«, ki je spet merljiv samo v materialnih količinah. Te vrednote so v zavesti ljudi odrinila vse druge, ali pa so vsaj zavzele daleč najbolj pomembno mesto. Lahko bi jim rekli vrednote porabniške družbe, ki jih je tudi naša družba končno začela uživati. Družine, ki sedijo pred televizijskim sprejemnikom po cele večere, dragi kosi opreme za stanovanje, nov avto in še bolj nov avto, čoln, počitniška hiša, vsi mogoči športi, ki zahtevajo drago opremo.

Svet dopadenja nad presitimi in omejenimi otroki, svet tekmovanja med družinami, svet premišljavanja, ali so francoski siri cenejši v Celovcu ali v Trbižu, svet viskija in šampanjca, temu svetu ustrezna miselnost je v zadnjih desetih letih grozljivo preplavila Slovenijo, ker se igre lahko udeležuje vsakdo, ki ima vsaj 500 dinarjev na mesec čez zagotovljene temeljne življenske potrebščine, takih pa je danes v Sloveniji že večina. V kakšno duševno topost vodi toporabniško poneumljanje, povezano s kulturno nerazgledanostjo, se vidi po tem, kako tudi tisti, pri katerih so presežki zelo veliki, ne morejo misliti na nič drugega kot na še en avtomobil in še eno hišico, na več viskija, in na zadovoljevanje drugih banalnih potreb, medtem ko se kulturna raven kljub materialni blaginji prav nič ne vzdigne. To je svet sprejemanja materialnih vrednot, pa tudi njihovega vsiljevanja. Zavest take družbe je najlažje manipulirati, ker ima najmanj svojega, izvirnega in človeškega. Prioritete sprejema a priori.

Koliko ljudi, ki se z vsem besom spravijo nad stavbo, kjer je uporabljen malo lepši in dražji material, se razburja, ker plačujejo za popolnoma nepotrebni viski in tisoč drugih podobnih stvari desetkrat večjo ceno, kot je njihova vrednost. V tem svetu invertiranih vrednot je viski potreba in prestižni atribut, skrb za arhitekturo in ukvarjanje z njo pa gospodarska škoda.

Vrednote proizvodno-porabniškega sistema sprejemamo, ne da bi mislili, da imamo možnost izbire. Te vrednote pa lahko zaidejo daleč stran od realnosti in nikjer ni rečeno, da so absolutne in da so v korist družbi.

Današnja družba je družba vase zaprtih. Če primerjamo samo najbolj banalen pojav- hišice in to kar ti klavrni gradbeni posegi prinašajo v naše okolje kot posledico maloposestniške maloburžoazne miselnosti, nekulturnosti, nedružabnosti, nezmožnosti za stike z ljudmi: in jo vidimo, kar tudi je, kot posledico tega razmerja do življenja, ne kot objektivno nujnost, potem si lahko tudi predstavljamo, kaj bi bilo, če bi bila ta družba bolj kultivirana. če bi gojila družabnost, komunikativnost, zanimanie za rafinirano v življenju, za skupne širše potrebe kako bi potem potrebovala čisto drugačen in drugače oblikovan prostor, kako bi potem drugače gledala te hišice, ne kot »moj domek«, temveč kot klavrno sociološko perverznost. Denar bi porabljala za druge stvari - za lepe stavbe, kamor bi hodili zato, da bi koga srečali, da bi gojili družabne stike, kulturne človeške odnose v lepem okolju, za elegantne parke, fantastične poglede v daljavo, za melanholične terase, šumenje vetra v listju, za bleščeče stavbe v zelenih dolinah, vodo, ki bi se prelivala, za široka obzorja, za arhitekturo iz sanj.

Prav tistim, ki bi radi kot pes na verigi planili proti tej »Utopiji«, je članek namenjen. Cena te utopije bi bila namreč neprimerno manjša kot cena, ki jo vsako leto plačujemo zato, da vzdržujemo porabo ponarejenih dobrin.

V stavbeništvu se v svetu že od let takoj po vojni, pri nas pa šele sedaj kaže nekaj o čemer sicer v industrijskih deželah že resno dvomijo: namreč tako imenovano sistematično gledanje investicijske graditve skozi dinar. Pri nas postaja tendenca v tej smeri vse bolj očitna. Lahko pa gledamo, ali tako gledanje skozi dinar vzdrži analizo, ki je objektivna. Če gremo analizirat ceno stavbe, vidimo, da to nikakor ni absolutna postavka. S tem, ko investiramo, smo z določenim namenom postavili stavbo, za kar smo plačali toliko in toliko. Če pogledamo, kam ta denar gre, kaj hitro vidimo, da je potrebni minimum, da se stvar sezida, samo manjši del porabljenega denarja. Večji del gre v druge namene: v sklade stavbnega podjetja, ki jih porabi po svoji presoji in ni nikjer rečeno, da v družbeno koristne namene ali v skladu s težnjami tistega, ki je denar prispeval, davek, ki se bo porabil za vzdrževanje struktur in ga plačujemo na vse mogoče postavke, ki sestavljajo ceno zidave, zaslužek trgovcev in posrednikov, ki ga bodo porabili v interesu svojega podjetja in se spet ne ujema nujno z javnim interesom. ln tako naprej.

S tem ne bi radi razvili kake ekonomske ali družbene teorije. Hočemo povedati samo tole - vsaka družba porablja presežno vrednost v skladu s sistemom vrednot, ki jih priznava. Ta sistem vrednot ni absoluten, je relativen, vedno v interesu obstoječe strukture, ki ga skuša prikazati kot absolutnega, vsak drug vrednotni sistem pa kot utopijo, na primer željo po arhitekturi, arhitekturo kot vrednoto.

Naravno je, da ima »lepo« svojo ceno. Postaviti lepo stavbo stane malo več. Vendar se, če stvar dobro pogledamo z odklonilnim stališčem do arhitekture nismo toliko ognili stroškom, marveč smo nekaj krepko plačali in sicer plačali s tem, da smo prisiljeni živeti v klavrnem okolju, tako kot cenenost industrijskih izdelkov, oziroma sprejemljivost cene plačujemo s tem, da uničujemo reke, pokrajino in rastlinstvo. Investitor, ki je izsilil, da lahko postavi zanikrno, »poceni« stavbo kje v središču mesta — pri tem si čestitajo on in njegovi »ekonomisti«, tisk pa mu ploska — ekstenzivno izkorišča mestni ambient v komercialne namene in ga s tem uničuje, ni pa mu treba nič prispevati za njegovo regeneracijo. Investitorji silijo v središče mesta zato, ker kvalitete tega ambienta privlačijo ljudi, ki so njihovi odjemalci. Obenem pa odklanjajo vsako odgovornost, da bi kaj prispevali k ustvarjanju teh kvalitet. 

Analogija z ekstenzivnim onesnaževanjem okolja je več kot očitna. Zelo počasi nam prihaja do zavesti, kaj se pravzaprav dogaja. Vedno več posameznikov in skupin se sicer bojuje proti uničenju vsega lepega, kar nas obdaja, ampak komaj kdo vidi da ima to uničevanje neizpodbitno logiko. Moderni porabniški sistem zajema svojo življenjsko silo v tem, da to okolje osiromašuje. Razrašča se in razvija v procesu, ki bi mu lahko rekli osiromašenje z nadomeščanjem, in ni samo problem napačnih prioritet, pomanjkanja zavesti, »okusa « ali celo čisto navadnega pohlepa. Tak napredek torej korenini v uničevanju obstoječih vrednot. Razprave o problemih okolja navadno predpostavljajo, da je le to rezultat »zanemarjanja« problematike ali pretiravanja. Ne vidijo, da za tem stoji logika celega sistema. Kot je to napisal že Marx, zanikujemo etične vrednote s tem, da poudarjamo stroške, »ceno« določenega posega ali izdelka namesto vseh drugih faktorjev.

Prav enako kriminalno dejanje je, če zaradi »zmanjšanja stroškov« spustimo kemikalije v reko in jo s tem zastrupimo, ali če zaradi motiviranega zmanjšanja stroškov postavimo v pokrajino ali v mesto revno zazidavo. Oboje današnji sistemi vrednot dopuščajo, rezultat pa je na primer grozljivo umazani Ren, ali Sava, mrtva švicarska jezera, zastrupljena morja itd., itd., a ravno tako klavrne stavbne aglomeracije od nekdaj lepih evropskih mest, ki se spreminjajo v strašila, do naše Radovljice, Domžal, Ljubljane in tega, kar smo nekoč imenovali lepa Slovenija. Ta proces sledi svojo trdno logiko tudi v postavljanju materialnih koristi pred druge še potem, ko so bistvene potrebe že zadovoljene. Tak napredek pa je ekstenziven, na podlagi ekstenzivnega izkoriščanja okolja in naravnega bogastva, ker ni pripravljen plačati »skritih« stroškov svojega početja. 

To, kar delamo s svojim okoljem, plačujemo, ne da bi se tega jasno ali sploh zavedali, s tem, da nas to isto okolje poneumlja in celo poživinja, nam uničuje zdravje in nam mori duha podobno, kot je nekoč Marx ugotovil za delavca, da ga poživinja odtujeno delo pri stroju. Kot je delavcu odtujeno njegovo delo, če je on sam odtujen proizvodnemu procesu, tako smo mi odtujeni okolju. Vzroki so podobni. Odločilno je vprašanje, v čigavo korist delujejo prioritete. V svoji zavesti bomo naredili korak naprej šele takrat, ko bomo spoznali, da tiste prioritete, ki nam jih ponuja današnji porabniški sistem vrednot, niso absolutne in edine, da investicije nismo pogledali skozi naš dinar, temveč skozi dinar obstoječega sistema vrednot, katerih prioriteto narekujejo ustaljene norme, nastale na podlagi materialnih interesov, ki se ne ujemajo nujno z našimi koristmi.

Nobenega smisla nima razpravljati, ali imajo na eni strani prioriteto šole in bolnišnice in poceni stanovanja, ali kultura okolja na drugi strani; treba je spoznati, da so vse te stvari na isti strani tam »kjer ni denarja«. Denar pa je in ga je več, kot si moremo misliti, samo če bi ga porabili za te stvari, bi bila struktura porabniške družbe brez kreditorjev in brez odjemalcev. Sistem, bi bil prizadet, to pa se ne sme zgoditi. Tisti, ki za nas stvari gledajo skozi dinar, morajo v svojo korist skrbeti, da se ne bo. Bolnišnice, šole, javne stavbe in to kar nas zanima — kvaliteta okolja, arhitektura in smiselna urbanizacija so nevarnost, ki jo je treba od pozitivnega sistema izolirati in tudi je tako očitno izolirana, da bolj skoraj ne bi mogla biti. Ta tendenca je tudi pri nas vsak dan bolj očitna.

Če ni denarja za te stvari, kje pa je? Ali gre za oborožitev? Nekaj že. Vsak Jugoslovan da na leto okrog 500 din za vojsko. To bi bilo okrog 10 novih bolnišnic, če pa bi vojsko razpustili, bi vsak od nas dobil nazaj 500 din na leto, tretjino slabe mesečne plače.

Tak argument očitno ne zdrži kritike. V Franciji in Angliji je krivec navadno Concorde, v Ameriki poleti na luno, pri nas pa vsaka trenutna večja investicija. Če pa je naš individualen prispevek k tem stvarem tako majhen, kje potem je denar?

Kakor se sliši paradoksno, ta denar je, kot že rečeno, v zasebnih rokah. Ne v rokah kakšnik kapitalistov, temveč v rokah nas vseh, ki zahtevamo vedno večje plače in vedno večje materialne ugodnosti. To nam porabniški sestem prav rad daje, zato ker nas manipulira s tem, da usmerja našo porabo. S tem, da porabljamo in tako po­sredno vlagamo v to, kar hoče sistem, priznavamo vrednote, ki nam jih sistem vsiljuje.

Jasno je, da je ena človekovih temeljnih pravic dostojno življenje, in na tem načelu so oprte vse moderne politične ideologije. Pravica do vzgoje, razgledanosti in odprtih možnosti. Vse to stane denar in je lahko v končni posledici opredeljeno ekonomsko. Na drugi strani pa nikakor ni več tako jasno, da imamo isto temeljno pravico do vsega, kar se lahko utemelji z istimi ekonomskimi načeli in kot ravno tak »ekonomski problem«; da mora biti naprimer naše perilo (samo zaradi nazornosti vzemimo da banalni zgled) belo in še bolj belo, kar plačujemo s tem, da spuščamo velikanske količine pralnih praškov in drugih kemikalij, ki izvirajo iz proizvodnjega procesa teh praškov, v vode, kjer uničujemo vse živo. S tem ostaja cena pralnega praška (kot prispodoba za ceno drugih izdelkov, ki jih »moramo« imeti), če jo vrednotimo objektivno, ne po roparskih ekonomskih merilih, ki so splošno v veljavi, veliko večja, kot jo plačamo v denarju takrat, ko te reči kupujemo. Če bi prišteli pri kilogramih pralnega praška k trgovinski ceni še škodo, ki jo je ta kilogram povzročil v proizvodnem procesu in v uporabi, bi se njegova cena silovito povečala. V teh primerih je »ekonomika« izključno v korist proizvajalca. Naše prekleto perilo je bolj belo, reke pa je vzel hudič! Na grob način povedano — proizvajalec pralnega praška (samo kot prispodoba za vse proizvajalce podobnega) in ekonomist za njim, ki stvar gleda skozi denar, sta zato, da prodata kg pralnega praška za 10 din, pripravljena narediti škode in zastrupiti okolje v desetkrat večji vrednosti, in družba s svojimi vrednotami se s tem strinja. Ne zahteva da se vračuna v ceno, in temu celo pravi ekonomski račun: Večina brez najmanjšega očitka vesti sprejema te vrednote v imenu svojega belega perila in manj napornega pranja, tako kot sprejema v imenu podobnih vrednot podobne nadomestka za človeka vredno življenje, ki ga preživlja v lenobnosti in duhovni revščini. To gre tako daleč, da se komaj kdo zgane, če kako podjetje zastrupi ves zarod rib v reki, ne zavedajoč se, da je spoštovanje do življenja ena od etičnih podlag človeške družbe. Podobna etična podlaga je spoštovanje do okolja, ki je podobno maltretirana. Malokatero človeško bitje je tako izkoreninjeno, da ne bi priznalo lepote okolja kot temeljne vrednote, če bi bil ta problem izrecno postavljen. Kljub temu pa se to okolje nezadržno oddaljuje od vsakega pojma lepega in plemenitega.

Kot lahko sklepamo po razkačenosti, nasprotovanju in posmehovanju, ki ga zbudi vsako konkretno zavzemanje za arhitekturo ali urbanizem med Slovenci, nismo pripravljeni dajati denarja za te neumnosti. Za kaj pa smo pripravljeni dajati denar? Na primer za naša stanovanja in siceršnji malomeščanski standard. Ne za tista, ki so eksistenčni minimum, temveč za tista, ki stanejo povprečno 300-400 tisoč dinarjev, recimo polovica stanovanj v Ljubljani. Ta so polna razne prestižne navlake. Od barvnih televizorjev, dragega porcelana, stereoelektronike, ki je ne uporabljamo, nas ne zanima (imamo jo samo zaradi imenitnosti) in na njej navijamo Avsenika, do luksuznega pohištva, vsak ima kaj. Prav gotovo je v vsakem stanovanju povprečno vsaj za 40.000 dinarjev te navlake. ln ker je teh stanovanj v Ljubljani s hišami in hišicami 20.000, je te navlake za 800 milijonov ali dva Trga revolucije. Garaž, kjer hranimo svojo pločevino, je, če računamo samo razliko med nujnim minimumom in povprečno ceno garaže, za 600 milijonov, ali za ploščad Borisa Kraigherja. Ker se moramo voziti z mercedesi, žabami in peugeoti namesto s čim cenejšim, izdamo zato samo Ljubljančani na leto 200 milijonov ali vsakoletno delno rešitev prometne glave in javnega transporta. Smučarska oprema stane več kot 5000 dinarjev po smučarju, ki jo mora imeti iz vseh mogočih, a spet prestižnih razlogov, čeprav bi se prav tako dobro smučal za 2000 dinarjev; s tem bi samo Ljubljančani pridelali 70 milijonov ali rekonstrukcijo Ljubljanskega gradu.

Takih primerov je še nešteto. Isti ljudje, ki jih je vedno več in ki zahtevajo »večja stanovanja«, ki jih očitno lahko plačajo in s tem naredijo veselje stavbenim in komunalnim podjetjem in bankam, bodo na ves glas vpili proti arhitektu, ki »si postavlja spomenik«, čeprav mogoče noče nič drugega kot nekaj narediti za kvaliteto okolja.

Isti ljudje, ki pridno zapravljajo velikanske množine denarja, tako kot jim diktira porabniški sistem in malomeščanske življenjske vrednotne, bi na ves glas vpili, ko bi se nekaj tega denarja porabilo za kvaliteto javnega okolja.

Trg revolucije v Ljubljani stane toliko kot 1000 mercedesov. To je toliko kot bi jih lahko parkiralo na polovici ploščadi med Skupščino in stolpnicama. Ali ni boljše, da imamo Trg revolucije ali kak drug trg v Ljubljani, kot da je ljubljana bogatejša za tisoč kosov te izvrstne pločevine?

Problem nastopi takrat, ko bi se posameznik hotel odreči svojemu mercedesu v korist kvalitete ambienta. Tu nastopi sistem s svojo neusmiljeno logiko namreč, če se tudi odrečemo temu denarju, bo šel za tisto, kar družba priznava. In tako nikjer ni rečeno, da moj denar ne bi šel za mercedes koga drugega, celo zelo verjetno je. Porabniška družba hoče denar za tisto, kar proizvaja. Če proizvaja drage avtomobile ali pobira nanje carine in davke, jih mora nekdo kupovati. Zato je sistem narejen tako, da imeti mercedes nekaj pomeni. Družba, tudi naša, ne delajmo si iluzij, priznava družbeno veljavo tistemu, ki ga ima. To je seveda spet samo prispodoba za celo vrsto podobnih vrednot s podobno visoko ceno.

Tako živimo z nadomestki. Sistem vrednot daje izkrivljeno predstavo o porabi današnje družbe, ki je tako enostranska, v svojih nasledkih pa tako kriminalna, da bi jo moral človek, ki ima zdravo zmožnost presoje, zavreči. Ravno tak sistem vrednot lahko vodi na splošno poštene in dobronamerne ljudi do kriminalnih dejanj - to namreč zastrupljanje in uničevanje okolja gotovo je, in čeprav se tega premalo zavedamo, tudi graditev mest na danes splošo ustaljeni način, je čisto pravo kolektivno kriminalno dejanje, zraven pa kar vsakdanja stvar - to najbrž ni dokaz za njegovo nezmotljivost in vrednost. Prej bo res, da se je 200 let stari sistem materialnih vrednot, ki še vedno živi v ustaljenih ideologijah današnjega časa, preživel, ne da bi bili to opazili, njegova zgrešenost pa se izpričuje v iracionalnih nerazumljivih pojavih in barbarskih dejanjih, ki jih v svoji zaslepljenosti sprejemamo kot objektivno nujnost. Če bi bila vrednost okolja, od čiste reke in zdrave vode do lepote arhitekturnega okolja, vrednota, ki bi ji družba priznavala realno prioriteto, in ne le utopična želja, bi bile vode čiste in arhitektura v redu. V okviru proizvodnih možnosti, ki jih ima današnja družba, bi bilo to mogoče. Vzporedno z našim razvojem in v prvem navdušenju nad porabniškim načinom življenja gremo v to, kar so industrijsko razvite države doživele takoj po vojni in česar se zdaj krčevito otepajo. Čeprav nezavedno, je stališče razvijajoče se industrijske družbe nekako takole: če so si Nemci lahko naredili denar s tem, da so pobili vse živo v Renu, si ga bomo na isti način tudi mi.

Vprašanje prioritet ni moralno vprašanje, kot to včasih napačno razumemo. Prioritete niso postavljene kot rezultat pomanjkljive morale posameznikov, kot imamo večkrat priliko slišati. Saj se posameznik ne odloča, za kaj bo porabljal denar. Odločiti se more le v okviru, ki je določen brez njega, tudi če bi hoteli trošiti za neke realne potrebe, ne pa za druge surogate. Da to razumemo, je dovolj, da pomislimo na večni pritisk, naj izdajamo denar, ustvarjamo, kupujemo, kupujemo. Za mislečega človeka mora biti očiten dvojni standard vsiljene porabe in moralne obsodbe te porabe.

Če se vrnemo k problemu oblikovanja arhitekture in okolja in bedo okolja pojasnimo s tem, da lepota oziroma urejenost ni včlenjena v sistem vrednot, ki današnjo družbo usmerja in obvlada, potem se nam marsikaj pokaže čisto v drugi luči. Tisti, ki nam ta sistem vsiljujejo, bi radi prikazali, da si ne moremo privoščiti, da bi te kriterije včlenili (ker bi nas »preveč stalo«), vendar vse skupaj ni vprašanje temeljnih ekonomskih nujnosti, temveč vprašanje porazdelitve presežka. To je vprašanje, v čigavo korist deluje sistem in prioriteta ustaljenih vrednot.

Po tem neveselem premišljevanju lahko sklenemo, da je onesnaževanje okolja s slabimi urbanizacijami in slabo arhitekturo prav tako grozljivo početje kot onesnaževanje s kemikalijami in hrupom. Danes lahko vse industrijske države in tudi Slovenija rešujejo probleme minimuma, ki je potreben za človeku primerno življenje vsega prebivalstva z manjšim delom presežne vrednosti. Od tod naprej pa je vprašanje, ali je naša prioriteta ohranitev obstoječih gospodarskih struktur, ali pa kulturno človeka vredno okolje. To dvoje se po empiričnih izkušnjah zadnjih 50 let medsebojno izključuje.

Temeljna teza o zlagani ekonomiki porabniškega sistema je približno tale. Porabniški sistem mora za vzdževanje svoje strukture ter proizvodnega in porabnega sistema in njene vrhnje stavbe, akumulacije, kreditiranja, prelivanja sredstev in tako naprej, kanalizirati porabo (zato da ta stalno narašča in ne usahne) v potrebe, ki so ustvarjene umetno, potem ko je temeljnim ekonomskim potrebam že ustreženo, ali bi jim bilo, če bi poraba ostajala v okviru realnih potreb. V takem smislu naj še tako »napreduje« in se razvija, ne more biti nikoli denarja za te stvari, ki so zunaj strukture umetno ustvarjenega povpraševanja - poceni nadomestkov, ki pa se drago prodajajo, ker imajo neko namišljeno vrednost, nasledek kolektivne histerije.

Tukaj se ne da nič narediti. Plačali bomo svojo nekulturnost, kakor jo bodo tudi vsi drugi evropski in svetovni narodi, s tem, da bomo živeli v zanikrnem okolju. Svet, ki v njem živimo, to producira in se ni treba slepiti, da lahko kaj spremenimo z govorjenjem, s teoretiziranjem in s čimer koli, dokler ne bomo spremenili samega sistema vrednot. 

Vendar naj nas to nič ne skrbi. Naj nas ne skrbi, kaj bomo zapustili zanamcem, ker bodo ti po naravnem razvoju bolj kulturni, bodo lahko s proizvodno učinkovitostjo, ki bo takrat veliko večja, mirne duše in z vsem zaničevanjem pometli naše grehe in nesnago klavrne urbanizacije in neiznajdljivih komunalnih ureditev. Že danes se v svetu počasi oglaša nova zavest, ki se upira današnjemu sistemu vrednot in postavlja nove. Porabniško družbo in njene nadomestke bo polagoma zamenjala družba s pristnim razmerjem do življenja in družabnosti. To bo samo v olajšanje človeku, ki mora danes misliti predvsem nase in na svoj trebuh, ali pa na to, kako ga vidi sosed, da bo lahko doživljal svet kot celoto s svojimi prvinskimi čuti.

Potem bo tudi arhitektura postala to, kar naj bi bila. Zavest nove družbe jo bo včlenjala, medtem ko jo današnja odbija, da lahko nastopa samo kot izolirana stvaritev, v morju nerazumevanja in brezbrižnosti. Naloge arhitektov bodo po vsej verjetnosti fantastične po obsegu glede na visoko gospodarsko stopnjo razvoja na eni strani, na drugi pa glede na zahtevnost etične občutljive družbe. Tem nalogam arhitekt z današnjo miselnostjo ne bo kos ne s tehničnega ne z idejnega stališča. Čeprav bi imel na voljo neskončno razvito tehnologijo, s katero bi lahko dobesedno zidal gradove v oblakih, je ne bo znal uporabiti, ker se ni nikoli zanimal za to, ker je slepo upal, da bo šlo po starem naprej. Torej bo potreben tudi nov arhitekt. Trenutno se od te vizije še celo oddaljujemo. Zakaj? Sistem nam daje v zameno za resnične vrednote nadomestke. Vemo, da je človek največ vreden in najbolj zanimiv, kadar razvije svoje zmožnosti in interese na izviren način. To ga naredi svobodnega in neodvisnega, to pa ni najbolj ekonomično: ogroža množično proizvodnjo, ki je vendar »najcenejša«. Ogroža tržičše za izdelke industrije, ki prodaja stereotipe za stereotipen okus, v katerega se potrebe lahko kanalizirajo, ponarejen standard, ponarejeno kulturo. O tem je bilo povedano že toliko, da nima smisla reči še kaj več. Zanima nas nadomestek za pristno arhitekturo in urbanizem. Če malo premislimo, vidimo, da je stereotipno dogajanje na tem področju prav to: simpozij o nujnih urbanističnih problemih o »problematiki« urbanizma in arhitekture, na splošno vsa psevdoznanost v zvezi s tem, posvetovanja, natečaji, revije idt., idt. Da je vse to res sugorat v pravem pomenu besede, nam izpričuje neizpodbiten empiričen dokaz, namreč klavrnost urbanističnega okolja, ki v njem živimo. Nadomestek sam v sebi čisto dobro deluje, zbuja videz uspešnosti, rezultati pa kažejo njegovo absolutno neučinkovitost. Ni problem v tem, da bi manjkalo dobrih ali potencialno dobrih arhitektov, temveč v tem, da arhitekt, ko dokonča šolo, najprej pogleda kje bo našel svoje mesto v surogatu in ne, kaj bo naredil z arhitekturo. In to potem dela vse življenje. Zato rešujejo urbanizem arhitekti, ki so postali birokrati, in arhitekturo arhitekti, ki so, če so boljši, vsaj tehnokrati, če pa so slabši, so »možje prakse«, suženjsko podložni ustaljenemu, naj je to ustaljeno še na tako nizki ravni. Vsi pa so arhitekti in urbanisti. Surogat jim ta naslov dopušča. 

Naš »environment« se zdi v urbanističnih razpravah in v splošnem govoričenju o njem čisto v redu. V resnici pa je le poodaljšek in smetišče sodobnega porabniškega sistema. Ustanove, ki bi za ta »environment« morale narediti kaj konstruktivnega, se spreminjajo v okostenele birokratske organizacije, ki nimajo ne možnosti ne volje, da bi urbanizem reševale drugače kot po lokalnih in delnih koristih in v skladu s scojo notranjo poslovno politiko.

V premišljevanju in razpravljanju o problemih urbanizma in arhitekture prevladuje neko čudno tavanje v temi in tudi v strokovnih krogih vidimo popolno pomanjkanje zdravih in razumljivih kriterijev. Arhitekti smo sprejeli svojo vlogo. Popolnoma resno smo pripravljeni zadovoljiti se s surogatom, ki nam je bil važen kot kost, in ga obravnavati »znanstveno, teoretično« na vse druge načine, medtem ko realno okolje zavzema svojo klavrno podobo. Zelo verjetno je, da je to edina vloga, ki jo lahko sprejmemo, ker nam družba druge ne ponuja, vendar bi lahko pridobili nekaj izgubljenega samospoštovanja, če bi vsaj stvari videli take, kot so.

K uspešnemu manipuliranju nadomestka spada tudi to, da vzroke za slabosti pridno iščemo tam, kjer jih ni. Da se ogibamo jedru problema, ki je navadno banalen in življenjski, s tem, da iščemo zapleteno problematiko in jo potem rešujemo, in s tem, da iščemo krivce za stvari, ki so naravni del sistema. Kot da ni kriv sistem, da se širi kuga počitniških hišic po Sloveniji, temveč ljudje, ki imajo »slab okus«, da ni kriv sistem vzgoje gradbenikov in arhitektov, temveč posamezniki na univerzi. V svoji vlogi upravljalcev surogata pozabljamo, da je velikanska večina tega, čemur pravimo arhitektura, danes brez vsake arhitekturne vrednosti. Kot dobri uoravitelji nadomestka lahko na dolgo razpravljamo o arhitekturi na simpoziju. Lahko določene stavbe fotografiramo za revije iz določenih kotov, da dobimo dramatične učinke in poveličujemo nekatere detajle. Vendar to prav nič ne spremeni neizpodbitnega dejstva, da je arhitektura, ki danes predstavlja naše okolje klavrna, da ni arhitektura, da degradira ta pojem. Dobre arhitekture skoraj ni. Res jo tu ali tam vidimo, vendar to nič ne pomeni, celotna gmota zgrajenega je prava vizualna polomija, v kateri se utapljajo posamezne rešitve, ki so boljše. 

Zanimivo za našo vsakdanjost je, kako smo se pripravljeni sprijazniti z vlogo upravljalcev surogata tudi na področju arhitekturne kritike. Na splošno bi radi gojili neko vrsto znanstveno obravnavanih družbenih znanosti, arhitekturni kritiki in umetnostni zgodovinarji pa se večidel imajoza marksiste. Kljub temu ni do danes ene študije, ki bi problem arhitekture obravnavala s politično-ekonomskega vidika. Namesto tega gojimo prazno leporečje in opisovanje arhitekturnih junaštev olepšavalcev produktov tehnokratske oligarhije iz celega sveta Amerike, Japonske, Rusije, Brazilije, Evrope itd. in njihovih prerokov, ki močno spominjajo na teoretike političnih ideologiji, kadar jih je treba prilagajati že nastalim konkretnim položajem. To, da v Ameriki dobiš naročilo po kriterijih, ki so popolnoma zunaj pojma kvalitetne arhitekture, da lahko arhitekt priplava do naročila samo na grebenu finančnih interesov, zvez in poznanstev, špekulacij in tako naprej, kjer veliko resničnih in boljših talentov zmeljejo v prah, da ni več sledu o njih, da je enako tudi povsod drugje, da je na Japonskem arhitektura predvsem ,big business' in da bo kmalu nekaj podobnega v manjšem obsegu tudi pri nas vse to nas ne skrbi, dokler se lahko izživljamo v opisovanju in analiziranju prijemov in navdihov tistih, ki so splavali na vrh v tej zmedi vrednot z zmožnostmi, ki z arhitekturo nimajo ničesar skupnega.

Zgodovinarji in kritiki so zunaj tega problema, ki pa se ga arhitekt le nekoliko zaveda, vendar drvi naprej, ker ni zmožen začeti drugače in ker je prisiljen bojevati se za svojo osebno blaginjo. Tako opise in analize, ki jih bere o svojem delu, samo grenko pogoltne in mu je nerodno, ali pa se mogoče hvaležno čudi, da se ga je dalo izmazati po strokovni plati. Medtem pa je jedro problema čisto drugje in skupen napor arhitektov in njihovih kritikov, da opravičijo svoje delovanje, je samoposkus podaljšati si življenje na star način v okviru ustaljenega surogata. Eden poglavitnih socialističnih idealov je skupna last in skupni interes za humanistične vrednote, med katerimi je okolje gotovo nekje pri vrhu. Nič ne more biti bolj socialističnega kot kvalitetno, človeka vredno okolje, ki je dostopno vsem brez izjeme. To je mestno okolje in pokrajina, ki je urbanizirana v interesu skuposti, ne v interesu tistega, ki posamezno stavbo uporablja in izkorišča v komercialne namene. Lahko bi rekli, da ni nič bolj malomeščanskega kot poplava počitniških hišic, neprehodnih ograj, v imenu zasebne lastnine prepovedanih prehodov in navlake kiča v stanovanjih, razkazovanju stvari, ki smo jih pridobili s tem, da smo lahko plačali zanje, pa tudi »ekonomskih« investicij v primitivne zidave. Ampak to ni tisto, kar nas najbolj skrbi. Veliko bolj vznemirljiv je pojav nekakšne splošne miselnosti, ki se izrazito pojavlja v tisku in zavrača vsak poskus širokopotezne urbanizacije in zagovarja na prikrit način vse tiste koristi, ki se ne morejo izraziti drugače kot ravno v malomeščanskih vrednotah in temu ustreznemu razmerju do okolja.

Vprašujemo se, kako je mogoče, da je arhitekt ali urbanist, ki se zavzema za kvaliteto javnega okolja, torej za izrazito socialistične vrednote, prikazan kot družbeni škodljivec, ker baje zanikuje nekakšno ekonomiko in je »razkrinkavanje« tega koristno početje.

Trenutno Slovenci lezemo v afirmacijo teh vrednot, medtem ko siceršnji razviti svet to že opušča in išče izhode. Ni verjetno, da se bo dala ta usmeritev v prihodnjih letih kakorkoli obrniti, spremeniti ali preprečiti, kar pomeni, da imamo pred seboj še precej let, če ne kar desetletij postopnega propadanja okolja, čeprav se bomo verjetno vedno jasneje zavedali nepopravljive škode, ki jo prinaša. Ravno zato arhitekt in arhitektura lahko najdeta mesto v aktivnem boju za novo družbo in v tem, da se jasno zavedata, da ustvarjanje okolja ne sme pomeniti služenja profitarskim in birokratskim koristim.

Arhitekt je lahko samo radikalen bojevnik za boljšo družbo in okolje in s tem revolucionar, nikakor ne suženj zlagane ekonomike in birokratske rutine. Njegova na oga je bojevati se za lepoto v imenu človeka proti vsem vrstam profitarskega poneumljanja in izkrivljanja prave vsebine človekove vloge v svetu, proti nadomestkom, proti zanikrni arhitekturi in klavrni tehnokratski urbanizaciji, in zavreči vlogo šarlatana upravljavca takih nadomestkov.

To se za naše razmere mogoče sliši rahlo napihnjeno in patetično, pa je mišljeno z največjo resnostjo.

 

 

OPOMBA NA KONCU

Kogar bolj nadrobno zanimajo problemi, obravnavani v tem članku, naj si poišče naslednje knjige:

Charles A. Reich, The Greening of America, Penguin Books

John K. Galbraith, The Affluent Society, Pelican Books

Herbert Marcuse, One dimensional Man, Sphere Books

Michel Crozier, La Societe Bloquée, Seuil 1971

Noam Chomsky, American Power in the New Mandrains, Pelican Books

Galbraith in Marcuse sta precej dobro znana, Reich pa malo manj, čeprav je ravno njegova knjiga doslej najboljši prikaz in tolmačenje slepe ulice, v kateri se je znašel sodobni sistem vrednot, ki usmerjajo naše življenje. Posebno je zanimiv, ker se ne ustavlja pri opisu razmer, temveč nakazuje možnosti za akcijo, ki bi nas lahko izpeljala iz te slepe ulice. Crozier je zanimiv predvsem zato, ker obravnava evropski ekvivalent tako imenovane “corporate state”, ki je navadna nam vsem dobro znana okostenela birokracija, evropska dediščina preteklosti. Chomsky je vrjetno največji lingvist naših časov. Njegova posebna zasluga ga znanost je, da je pokazal možnosti za matematično formalizacijo intelektualnih struktur. Poleg tega je je v svojem političnem prepričanju radikalno levo usmerjen in kombinacija obeh vrlin mu daje izredno težo v današnjem svetu. Zanimiva je njegova analiza sodobnega intelektualca, ki je pripravljan služiti kot upravljalec surogatov v vsakem sistemu, ki je trenutno na oblasti, in zamenjati svojo tradicionalno vlogo vesti družbe za vlogo najetega “liberalnega” misleca. Za nas je ta analiza še posebno zanimiva, ker je, kot kaže, ravno ta gnili liberalizem tisto, kar naši intelektualci prinašajo iz Amerike, pri tem pa poskušajo ignorirati tisto, kar v današnji Ameriki resnično nekaj pomeni - revolucionarnost mlade generacije, nove poglede na družno in na svet, nove vrednote in nove načine življenja (dober zgled je npr. Kennedy in njegov klan) in tiste intelektualne atmosfere, ki daje eksperte in teoretike, ki znajo opravičevati taka hudodelstva establishmenta, kot je vietnamska vojna ali notranji pritisk sistemov na oblasti, medtem ko se sami počutijo kot objektivni opazovalci, ne kot udeleženci.